Hinko_Gnito
Rdeči utrinek
Pridružen/-a: 21.09. 2007, 17:09
Prispevkov: 3
|
 Objavljeno: 21 Sep 2007 17:23 Naslov sporočila: anekdote Marx & Engels |
 |
|
Karl Marx, 1818-83, Friedrich Engels, 1820-95
1841-1850
Mladoheglovec Moses Hess v pismu prijatelju:
"Dr. Marx, tako se imenuje moj malik, je še zelo mlad mož (morda največ 24 let), ki bo zadal srednjeveški religiji in politiki odločilen udarec. Najglobljo filozofsko resnost združi z najostrejšo domislico. Zamisli si Rousseauja, Voltaira, Holbacha, Lessinga, Heineja in Hegla združene v eni osebi, pravim združene, ne nametane - to ti dá dr. Marxa.«
Marx je pripovedoval zanimivo zgodbico o svojem boju s cenzorjem iz začetka štiridesetih let, ko je bil še redaktor starega Rheinische Zeitung v Kölnu. Cenzor je imel ta list na piki zaradi znanih Marxovih člankov o provincijskem deželnem zboru in ga je mučil, kjer in kakor je le mogel. Naposled je Marx našel način, kako »ukrotiti tega cepca«.
Odtise so morali iz tiskarne nesti cenzorju zvečer, ker je list izhajal zjutraj. Njegov rdeči svinčnik pa je tiskarni pogosto povzročal še dolgotrajno delo ponoči.
Nekega večera je bil cenzor s soprogo in s svojo hčerko, zrelo za možitev, vabljen na veliki ples pri višjem predsedniku. Preden je šel tja, je moral opraviti še svojo cenzorsko dolžnost. Toda prav ta večer odtisi niso prišli ob običajnem času. Cenzor je čakal in čakal, kajti ni smel zanemariti svoje službene dolžnosti, hkrati pa se je moral pojaviti tudi pri višjem predsedniku, če odmislimo priložnosti za možitev zrele hčerke. Bilo je skoraj deset, cenzor je bil silno nervozen in je soprogo in hčerko poslal naprej k višjemu predsedniku, svojega slugo pa do tiskarne po odtise. Sluga se je vrnil in javil, da je tiskarna zaprta. Tedaj se je obupani cenzor odpeljal s svojim vozom k precej oddaljenemu Marxovemu stanovanju. Bilo je skoraj enajst.
Po dolgem zvonjenju je Marx pomolil glavo skozi okno tretjega nadstropja.
»Odtise!« je zarjul cenzor navzgor.
»Nimamo jih!« Je zavpil Marx navzdol.
»Toda!!«--
»Jutri ne bomo izdali lista!«
Ob tem je Marx zaloputnil okno. Zafrknjenemu cenzorju so v besu obtičale besede v grlu.
Oblasti so časopisu Rheinische Zeitung, v katerem je objavljal Marx in je pripadal družbi delničarjev, določile rok njegovega konca. Marxu in pa njegovemu prijatelju Karlu Heinznu, kljub nesoglasjem in občasnim prepirom, ni bilo vseeno za nadaljnji obstoj časopisa:
»Zelo pomembno je,« povzema Marxove besede Heinzen, »da rešimo Rheinische Zeitung. Le ena možnost obstaja. Vlado v glavnem plaši prepričanje, da je časopis organ neštetih oponentov z vseh koncev dežele. Če ji razpršimo prepričanje, ji odvzamemo bojazen, in glavni vzrok prepovedi je odpravljen. Zato ti predlagam, da v enem izmed listov, s katerimi sodeluješ, razložiš, da gredo vsi nevarni prispevki, ki so izšli v Rheinische Zeitung, izključno na moj račun. Skratka, naredi me za edinega grešnega kozla. To zlahka utemeljiš, če poleg redaktorskih člankov pokažeš se na to ali ono korespondenco, ob katero so se nekoč spotikali in je izšla pod sinonimom, čeprav sem jo spisal jaz. Če boš prepričal vlado, da sem bil edino jaz hudobnež, se bom le umaknil, ti pa boš prevzel vodenje redakcije.«
Heinzen je imel do te ideje silne pomisleke, saj mu je navsezadnje Marx bil prijatelj. Šlo mu je za stvar vesti, ne bi se mogel zagovarjati pred njim, če bi mu vsa zadeva še bolj škodovala, kot je bil Marxov namen. Ni in ni hotel pristati na Marxovo prepričevanje naj spiše obrekovalno pismo, ki bi rešilo časopis.
»Če je tako, pa bom glavno napisal sam. Nato pa ti celoto prestaviš v korespondenčno obliko.«
Toda tudi to ni bilo Heinznu povšeči, saj bi ga še vedno grizla vest. Naposled se je Heinzen spomnil na pisca Mannheimer Abendzeintunga, Karla Grüna. Marx mu je poslal snov za pikantno korespondenco in v osmih dneh je bila objavljena, časopis Rheinische Zeitung pa za nedoločen rok rešen.
Marxu ni bilo všeč, kako mu je pesnik Heinrich Heine, dober prijatelj, krvavo zasmehoval drugega prijatelja prav tako pesnika Georga Herwegha, a seveda ne tako dobrega kot Heine. Prosil je Heineja, naj tej osebi prizanese z grozno bodico svojega sarkastičnega dvotipa, ker ima ta vendar zasluge v boju za delavsko stvar. Heine mu je s tihim glasom odgovoril:
»Pa saj človeku nisem ničesar storil!«
Ko pa je Herweghu z neko pesniško zbirko uspelo prodreti, se bajé nihče ni tako jezil kot sam Marx.
Bolj kot z Marxovo načitanostjo in idejami je bil Heine povezan z njegovo družino. Nekega dne so malo Jenny Marx zagrabili silni krči. Dojenčku staremu nekaj mesecev, je pretila smrt. Marx, njegova žena in njuna pomočnica so obupani in nemočni postajali okoli otroka. Tedaj je prišel Heine, pogledal otroka, potem starše in spet otroka ter dejal: »Kopel potrebuje!« S tem je rešil Jennyino življenje.
Poleti 1849 je Marx obiskal bolnega Heineja na domu v Parizu. Ko je Marx vstopil, so Heineju ravno zamenjevali posteljnino. Ker je bil tako šibak, da se ga niso smeli niti dotakniti, sta ga dve bolniški sestri na rjuhi nesli nazaj na ležišče. Heine, ki ga humor še vedno ni zapustil, je s čisto slabotnim glasom pozdravil Marxa z besedami: »Poglejte, dragi Marx, še vedno me dame nosijo na rokah.«
V revolucionarnem letu 1848 je Bakunin vnovič srečal Marxa v družbi somišljenikov v Berlinu. Skupni prijatelji so ju prisilili, da sta se objela in potem je Marx Bakuninu v napol šaljivem, napol resnem pogovoru dejal: »Veš, da stojim na čelu tako zelo disciplinirane tajne komunistične družbe, da bi te, ko bi rekel kakemu njenemu članu, naj gre in ubije Bakunina, takoj ubil.«
Bakunin: »Če ta tvoja tajna družba nima drugega dela, kot da ubija ljudi, ki ti niso všeč, pač ne more biti drugega kot družba hlapcev in bednih bahačev.«
Po tem pogovoru je Marx Bakunina za več kot dvajset let postavil 'na hladno'.
S socialistom in sodelavcem Rheinische Zeitung Karlom Heinzenom je Marxa vezala zanimiva prijateljska vez tudi v pivnici. Heinzen je za razliko od ostalih, ki so se Marxovemu ujedljivemu značaju umikali in so prenesli zelo dosti, ostro stopil nasproti Marxovemu maltretiranju in ga obrzdal.
»A veš, kakšno prijateljstvo čutim do tebe, a?«, Heinzen Marxu, »Dobrosrčno ti ponujam roko - vidiš roko – z drugo pa ti bom prisolil zaušnico.«
»Kaj?!!« je zakričal Marx, »Ti meni zaušnico, jaz pa tebe z nožem!«
»Torej,« ponovno Heinzen, »če pa si tako butast, da bi ti mene z nožem, te ne bom z eno okoli ušes, pač pa te bom pošteno obrcal.«
Javni prepiri podobne vrste med Marxom in Heinzenom so postali nekakšna zabavna stalnica tega lokala.
Sodelavec Neue Rheinische Zentunga Stephan Born povabljen kot gost k Marxovim, je pogovor nanesel tudi na njegove družinske razmere, predvsem na skrajno reakcionarnega brata žene Jenny Marx, ki je izvirala iz obubožane plemiške družine von Westphalen.
»Tvoj brat,« je dejal Marx ženi vpričo Stephana Borna, »je tako neumen, da bo nekoč postal še pruski minister.« Gospa Marx je ob tej neumestni pripombi zardela in obrnila pogovor drugam.
Napoved njenega moža pa se je – nenavadno – uresničila.
Pruski oficir Gustav Techow, udeleženec revolucije 1848:
»Če bi Marx imel toliko srca kot razuma, toliko ljubezni kot sovraštva, bi šel zanj v ogenj.«
Mladega Friedricha Engelsa je oče, premožen podjetnik, sklenil poslati v Manchester v Anglijo, da bi ga spravil iz družbe intelektualnih tovarišev in pohajkovalcev, ki je po njegovem mnenju slabo vplivala nanj. Upal je, da bo mladi Friedrich v predilnici, pri kateri je bil deloma z delnicami udeležen, prevzel njegov posel in marljive delovne navade. Ko mu je povedal za namen, da ga misli za dlje časa poslati na tuje v Anglijo, je mislil, da se bo moral Friedrich pod prisilo ukloniti očetovi odločitvi.
A ideja bivati v Manchestru je bila mlademu Fredrichu in njegovim tovarišem, ki jih je zanimala problematika delavskega razreda, všeč in se je na očetovo presenečenje strinjal. Friedrich očeta z bivanjem v Angliji pri poslu ni pretirano navdušil, si pa je Friedrich pridobil globok vpogled v angleško življenje, navade in mentaliteto, svoje prve vtise pa je strnil v delu Položaj delavskega razreda v Angliji. S tem se je bogatemu očetu pošteno zameril.
Engels je bil precej bradat mož in prepričan ateist tudi v mladosti. Neugodna okoliščina je bila, da so si takrat v Angliji puščali rasti košate brade - kot znamenje izbranosti – pripadniki neke sekte. Ob jutranjem obredu pri neki družini, kamor je bil povabljen, ga je gostitelj vpletel v pogovor o nedeljskih bogoslužjih in kam se odpravi zjutraj.
»Ob nedeljo zjutraj se vedno sprehajam po naravi,« je odgovoril Engels, »to je najboljši način, kako preživeti zgodnje ure tega prostega dne.«
»Videti je, da ste posebno religioznega naziranja, gospod Engels – predvidevam, da ste gotovo socinanec.«[pripadnik racionalistično-protestantske sekte, ki je v 19.stoletju veljala za krivoversko]
Engels je Marxa globoko spoštoval in ga vedno priznaval kot duha, ki ga prekaša. Ko pa je vodil uredništvo NRC, pa se ni pretiroma navduševal nad Marxovim novinarskim delom:
»On sploh ni novinar,« je rekel, »in tudi nikoli ne bo. Nad uvodnikom, ki ga nekdo drug napiše v dveh urah, čepi po ves dan, kot da bi šlo za rešitev kakega globokega filozofskega problema. Spreminja in pili in spremenjeno spet spreminja in od same temeljitosti ne more nikoli končati ob pravem času.«
1851-1860
Marx beračem ni zaupal, kajti v Londonu je postalo beračenje prava obrt. V začetku jim nikoli ni odrekel daru, toda ni se pustil dolgo slepariti. Do takih, ki so ga izsiljevali z umetnim prikazovanjem lažnih bolezni, revščine in nuje, je gojil grozovito jezo, kajti menil je, da je izrabljanje človeškega sočutja posebno velika podlost in kraja revnim. Toda če se mu je približal kak berač ali beračica z vekajočim otrokom v naročju, potem je bil izgubljen, pa čeprav je bilo temu beraču ali beračici premetenost zapisana na čelu. Rotečim očem otroka se ni mogel upirati.
Ko so bila begunska leta v izgnanstvu posebno težka, honorarji od pisanja pa pičli ali odpovedani, je bila družina Marx prisiljena zastaviti družinsko srebrnino. Žena Jenny, rojena von Westphalen, je v zakon prinesla več kot 200 let star srebrn jedilni pribor z družinskim grbom škotske vojvodske družine Argyll, s katerimi je bila v sorodstvu. Pribor, ki ga je krasil vojvodski grb, je nesel zastaviti sam Mohr. Sobotni večer, inozemski Jud, neurejeno oblečen, lasje in brada slabo počesani… Razlika med aristokratskim videzom jedilnega pribora in pa ostrimi Marxovimi judovskimi potezami je povzročila, da so ga pridržali. Z neko pretvezo je zastavljalec zadržal Marxa, medtem pa je poslal po policijo. Policist pa je bil enakega mnenja kot zastavljalec in je ubogega Marxa peljal v pripor.Njegovo resnično pojasnilo o izvoru žlic in vilic so sprejeli z nejevernim posmehom, številka hiše, v kateri je stanoval, ni zadostvovala.
Tako je bila Marxu dodeljena neprijetna gostoljubnost policijske celice, medtem ko se je prestrašena družina pritoževala nad njegovim izginotjem ter trepetajoč pričakovala soproga in očeta, ki ni prišel, ter denar, ki os ga tako nujno rabili. Mine sobotna noč, mine nedelja in šele v ponedeljek je lahko njegova žena dokazala, da je srebrnina njena, na kar so Marxa končno izpustili.
Prijatelji so Marxa poznali kot vročekrvneža s čutom za pravičnost. Nekega dne se je s soemigrantom Wilhemom Leibknechtom peljal na omnibusu v Londonu, ko je na postajališču pred neko točilnico gina opazil vrvež, iz katerega se je razlega predrljiv ženski glas »Umor! Na pomoč!« Marx je bliskovito skočil, Wilhelm za njim, da bi ga zadržal, a brez uspeha. Prerinila sta se v samo sredino prizorišča radovedne množice. »Kaj je narobe?« vpraša Marx. Kmalu je postalo jasno. Pijana ženščina se je prepirala s svojim možem, ta jo je hotel odpeljati domov, ona se je branila in kričala kot obsedena. Marx je videl, da za posredovanje ni razloga, to pa je hitro uvidel tudi prepirajoči se par, ki je v trenutku sklenil premirje in navalil na Marxa s spremljevalcem Leibknechtom. »Prekleti tujci, ki se vmešavajo v naše zadeve!« si je nekako mislil tale parček. Ženska se je besneče vrgla na Marxa in se namerila na njegovo košato brado. Prizor prerivanja bi se kmalu sprevrgel v bojišče, ko se ne i pravočasno pojavila dva močna orožnika. Kasneje je bil Marx previdnejši pri podobnih poskusih človekoljubnega posredovanja.
V začetku 50-ih so v emigrantski družbi dosti igrali šah, ki je bila značilna igra angleških delavskih krogov. In tisti, ki je izgubil, je bil navadno deležen vsesplošnega posmeha. Eden od strastnih, a ne najboljših, igralcev šaha pa je bil tudi Marx. Partije z njim so bile vedno glasne, če že ne med partijo, pa vedno na koncu, ko je izgubil. Takrat si je dal duška in se pošteno razbesnel. Angleži so vedno kazali zanimanje za tega Nemca, ne zaradi potez, pač pa zaradi veselega hrupa, ki ga je naredil za več kot ducat Angležev.
Nekega dne pa je Marx zmagoslavno naznanil, da je odkril novo potezo, s katero bo matiral vse po vrsti. Izziv je bil sprejet in res je vse, drug za drugim pospravljal v koš in še isti večer je ta poteza postala zlajnana. Soigralci so se ji začeli izogibati, Marx pa ponovno besneti in ker je bilo zelo pozno, za naslednje jutro zahtevati revanšo. Zadnji v igri je bil Leibknecht, ki je Marxa najpogosteje matiral.
Zjutraj, kar je po Marxovem času bilo ob 11-ih, se je šahiranje, tokrat zgolj z Leibknechtom ponovno pričelo. Gospe Marx ni bilo, hišo pa je vodila pomočnica Lenchen. Začela se je bitka. Ponoči se je Marx domislil izboljšave svoje poteze in ni dolgo trajalo, pa je Leibknecht bil v brezizhodni situaciji. Marx je zavriskal, volja do igre se mu je vrnila, naročil je pijače in nekaj obloženih kruhkov. V naslednji igri je zmagal Leibknecht, bitke so se brez prestanka nizale preko popoldneva, večera in ko je Leibknecht dvakrat zapored matiral Marxa, je bila že polnoč.
»Sedaj pa končajta!« je odločno izjavila Lenchen, diktatorica hiše pod vodstvom gospe Marx, ki je skozi igro ostajala nevidna in tudi nihče od otrok si ni upal blizu.
Naslednje jutro, točno ob 11-ih po Leibknechtovem času, je nesojenega zmagovalca zasebnega šahovskega turnirja obiskala Lenchen.
»Library,« ni bila navada, da bi se nemška delavska emigacija naslavljala z gospodi (Mr. ali Herr), Marxova družina pa je svojim družinskim prijateljem dajala vzdevke, »Library, gospa Marx vam sporoča prošnjo, da ob večerih ne bi več igrali šaha z Mohrom (Marxov družinski vzdevek, op.) – če izgubi partijo, postane neznosen in potem ga moramo mi prenašati.«
Status hišne pomočnice Lenchen v Marxovi hiši je bil – hišna diktatorica. Če je bila gospa Marx gospodarica, je Lenchen, kakor jo je klicala mala Jenny in se jo je 'prijelo', vodila diktaturo. Njena beseda je bila zadnja beseda in tej diktaturi se je Marx predal kot jagnje volku. Poznala ga je, z njegovimi muhami in slabostmi, ujedljivim značajem in hladnostjo do somišljenikov. Če je bil še tako razdraženče je še tako divjal in besnel, da bi bil vsak drug daleč od njega, je šla Lenchen v levji brlog in mu brala táke levite, da je lev postal krotek kot jagnje. Toda lahko je bila hkrati jezna na Mohra, ga ni nikoli sovražila. Njegovi družini in njemu samemu je bila druga mati.
Marx je bil strasten kadilec, ker pa mu je bil angleški tobak premočan, si je priskrbel cigare. Ker pa so te bile v Angliji precej drage, je bil stalno na lovu za cenenimi cigarami. In kaj vse je dobil! Poceni in ostudno, s temi groznimi cigarami pa si je popolnoma pokvaril okus in vonj za kajenje. Kar ne bi bil problem, če se ne bi hkrati bahal kot odličen poznavalec cigar.
Nekega dne pa so mu prijatelji nastavili past. En od udeleženih si je v razstavnem letu 1951 nabavil nekaj finih havank iz nemškega uvoza in ko je Marx vstopil, so si jih vsi prižgali in začeli z ugodjem kaditi. Neobičajno blagi vonj mu je prodrl v nos. »Ah, saj to diši famozno!« »No to so prave havanke, ki jih je ta X prinesel s seboj! Poskusi eno.« In nič hudega sluteči Marx veselo pograbi primerek ene najbolj grozljivih vrst cigar iz najhujše proletarske četrti Westenda, ki pa je bila po obliki in barvi podobna havankam. Zgledna in čudežna cigara je bila pripravljena, Marx je z blaženim obrazom puhal čudoviti dim v zrak. »Nisem popolnoma verjel tej stvari; iz Nemčije mi največkrat prinesejo bedno zelje; toda to je zares dobro.« Z resnim obrazom mu je Leibknecht pritrdil, ostali pa so se skoraj razpočili.
Nekaj dni kasneje pa je izvedel za potegavščino. Ni bil hud, temveč je odločno trdil, da je bila cigara prava havanka in da ga hočejo sedaj potegniti za nos, da bi izpadel kot tepec.
Marxova strast do cigar je spodbujajoče delovala na njegov nacionalnoekonomski talent. Ne teoretično, temveč praktično. Dolgo časa je kadil za angleške razmere zelo poceni – in temu primerno slabe – cigare, ko mu je neki znanec odkril še cenejše za kar en šiling in pol. Za zabojček teh novih cigar je torej privarčeval kar en šilinga pa pol. In je razlagal, da če na dan pokadi zgolj en zabojček teh novih poceni cigar, lahko za silo živi od ''prihranjenega''.
Čez nekaj mesecev je že moral posredovati hišni zdravnik, ki je Marxu odločno prepovedal, da bi se obogatil s tem načinom ''varčevanja''.
»Ali veste koliko kapitala sem pridobil s Kapitalom«, se je ob neki priložnosti považil Marx.
»Celih 85 mark!« (kar je bil približno mesečni izdatek za cigare)
1861-1870
Do otrok, svojih in ostalih, je bil Marx zelo ljubeč in igriv. Hči Eleanor pripoveduje, kako je napisal nekaj poglavij Osemnajstega Brumaira v malem, cenenem stanovanju v Sohu. Mohra so otroci okomatali za nekaj stolov, sami sedli nanje ter ga pustili vleči. Medtem ko pa se je v klečečem položaju na trenutke zamišljeno prepustil pisanju, so sedeli za njim na stolih in ga švrkali z bičem. Pogosto pa si je katerega od otrok zavihtel na rame (puka-mec) in kot konj galopiral po vrtu ter po nepozidanih poljih.Včasih pa se je igral z otroci potapljanje ladjic in požigal cele flote papirnatih ladjic, ki jih je izdelal za otroke. Bil je tudi zelo dober pripovedovalec zgodb, ki jih je ustvarjal sproti, svojim otrokom pa je bral tudi književno klasiko: Homerja, Shakespearja, Cervantesa, srednjeveške sage, tudi zgodbo o tesarjevem sinu, ki so ga umorili bogataši…
V Maintland parku ga je na sprehodu s svojo družino ustavil povsem tuj desetleten fant ter mu kar tako rekel: »Swop knives.« Ko je Marxu pojasnil, da pomeni ''swop'' v jeziku šolarjev ''zamenjati'', sta oba segla po svojih nožih in ju primerjala. Nož malega je imel samo eno rezilo, Marxov pa dve, a sta bili zelo topi. Po nekajkratnem sem ter tja je bila kupčija sklenjena in noža zamenjana. In »zastrašujoči šef internacionale« je priložil še peni, ker je bil njegov nož tako top.
Napoleona I. sta sovražila Marx in njegova hčerka Jenny. Imenovala sta ga samo Bonaparte. Napoleona III. pa sta tako zaničevala, da je bil zgolj 'nečak'. Enkrat se je o njiju Marx izrazil:
»Napoléon le premier génie – Napoléon le troisičme a Eugénie.« [Napoleon I. je bil genij, Napoleon III. ima Evgenijo.]
Nekoč ga je neki gospod vprašal, kdo naj bi torej v prihodnji državi čistil čevlje.
»To bi morali Vi delati.« Netaktni spraševalec je prizadeto obmolknil.
Ko je obisk odšel, mu je tašča, s katero je imel odkritosrčno razmerje pritrdila, da je bilo bolje, da je molčal, kot pa da bi odgovoril, da se ne čuti poklicanega za čistilca čevljev.
»Tudi Vas, gospa grofica, si ne morem zamisliti v času niveliranosti, ko pa imate popolna artistokratska nagnjenja in navade. Iz drugih razlogov si tudi sebe ne morem zamisliti, ampak ti časi bodo še prišli, takrat pa nas ne sme več biti.«
Engels je z gorečnostjo revolucionarja in vojaško izvedenostjo izredno informiranega kritika sledil improviziranim operacijam francoske armade v bitki pri Sedanu (september, 1870) in v časniku Pall Mall Gazette analiziral razmere z napovedmi v prihodnje. Iz dneva v dan je sledil vojskujočim se armadam in večkrat vnaprej napovedal odločitve nemškega generalštaba. Bralci tega časnika so članke pripisali nekemu angleškemu 'generalu', to pa je hitro postal tudi Engelsov vzdevek.
Ko je še živel oče, je bil Engels vezan na očetove odločitve, saj je lahko le preko očetovih menic ohranjal svoj meščanski življenjski status. Podnevi je bil trgovec, ki se je ubadal s trgovino, udeleževal poslovnih zabav in se tudi zabaval s svojimi trgovskimi kolegi. Na večer pa se je umaknil v preprosto predmestno hišico, kamor je vabil le najožje somišljenike, politične in znanstvene prijatelje, občasno pa je skrival tudi irske patriote, ki so jih preganjale britanske oblasti.
Neka dama iz Manchestra, ki je bila na obisku pri Marxovih, ga je poznala samo glede na dnevni način življenja. »To je lahkomiseln in objesten človek,« ga je opisala. Bakunin pa je o njem pripomnil: »Kot ostali Judje stoji z eno nogo v banki, z drugo pa v socialističnem gibanju.«
Ker se je Engels pogosto s kolegi trgovci in lokalno aristokratsko elito na konju udeleževal lova na lisice, je bil Marx v nenehnem strahu zanj: »Vedno se bojim, kako bom nekega dne slišal, da se mu je pripetila nesreča.«
Po smrti očeta in triletnem izteku pogodbe, ki ga je vezala na poslovnega partnerja, se je Engels lahko končno preselil v London, v bližino Marxa. Obiski pri Marxu so postali stalnica. Kadar sta razpravljala v Marxovem, sta se v diagonalah sprehajala po kabinetu, v kotih sobe obrnila na peto in hodila od enega kota sobe do drugega. Sčasoma sta v parket v kotih zavrtala luknje.
1871-1883
Kakšen vpliv je na ortodoksne angleške ekonomiste imel Marx govori naslednja anekdota. Na javnem predavanju nekega angleškega ekonomista o ujemanju ekonomskih interesov je predavanju sledila diskusija. Vodja angleških socialistov Hyndman je vstal in predavatelju izrazil dvom o soglasju in harmoniji interesov vseh razredov in družb. Za potrditev tega skepticizma se je skliceval na Marxov Kapital.
»Ta mi ni znan,« se je glasil odgovor predavatelja.
Kasnejši pobudnik II.internacionale Eduard Bernstein je v mladosti obiskal Engelsa. Eduard se mu je potožil, da še ni napisal nobene knjige, čeprav je star že 30 let.
»Kaj? Nobene knjige niste še napisali?« je vzkliknil Engels. »To je vendar zelo dobro. V Nemčiji pišejo ljudje, ki se niso ničesar prav naučili, knjige o vsem mogočem.«
V 80-ih je Engels začel brati dela o porodništvu, ker se je pri njem stanujoča gospa Freyberger pripravljala na izpit iz medicine. Marx mu je očital, da se tako trosi za toliko mnogovrstnih zadev zgolj za zabavo, »ne da bi mislil na to, da bi delal za svet«. Engels mu ni ostal dolžan:
»Z užitkom bi ti zažgal vse ruske objave o položaju kmetijstva, ki te že leta ovirajo, da bi končal Kapital.«
Engels je pripovedoval, da je Marx med bojem svojih somišljenikov proti nasprotnikom nekoč smeje dejal:
»Le eno lahko pripomnim: nisem marksist!«
1883-1895
Med svojim bivanjem v Londonu je bil pogost gost v Engelsovi hiši, ki je bil 'lastnik' spoštovanja vredne vinske kleti, konzervativno socialni politik Rudolf Meyer. Oba pa sta bila ljubitelja žlahtne kapljice in nekega večera sta se kar pošteno opila.
»Ne, to bi mi moral povedati«, je začel Meyer, »da se bom jaz, pruski konzervativec, nekega dne zapil v Londonu pri revolucionarnem komunistu.«
Engels je bil do tujcev in neznancev zelo zadržan. Obiske tujcev je sprejemal le s priporočilom intelektualnih prijateljev, ali pa na lastno pobudo, če je šlo za kakšnega socialnega aktivista, ki se je izkazal v delavskem gibanju ali pa s kakšnim književnim delom. Eden izmed povabljencev je bil francoski socialist Charles Rappoport, takrat komaj sedemindvajsetletni mladenič.
Rappoport ga je v pogovoru usmeril na razlago ''materialistične baze'' puritanizma v Angliji, na kar je sledilo Engelsovo enourno predavanje mlademu intelektulacu. Engelsov sklep tega 'predavanja' je bil: kult nedelje pri puritancih je v povezavi z izredno varčnostjo angleške buržoazije. Potem ko je Engels svoje živahno in spodbudno predavanje, v katerem je nizal misli in fakte, končal, ga je vprašal:
»No, ste zdaj prepričani?«
Odgovor mladeniča:
»Vse te zveze so mogoče, toda ali so nujne?«
Na Rappoportovo vprašanje o izidu tretjega dela Kapitala je Engels mlademu gostu pokazal debel zvezek Marxovih rokopisov in mu predlagal, naj prebere vsaj eno vrstico.
»Kaj? Saj ta pisava je popolnoma nečitljiva! Ničesar ne morem razbrati!«
»Zdaj verjetno razumete,« je mirno odvrnil Engels.
Friedrich Engels o sebi: »Igral sem drugo violino in prepričan sem, da sem to uspel pripeljati do določene virtuoznosti, in prekleto vesel sem bil, da sem imel tako dobro prvo violino, kot je bil to Marx. |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
